Zdravljenje zasvojenosti v najrazličnejših oblikah ter takih in drugačnih duševnih motenj je v zadnjih časih doživelo pravi razcvet na področju psihologije in tudi v kontekstu družbe. Znanost je prišla do sklepa, da so take in podobne težave nekaj, kar posameznika bremeni in, da njegov cilj ni škodovanje družbi. Do podobnega sklepa je prišla tudi družba sama, ki take težave sprejema kot nekaj bolečega za posameznika in njegove bližnje in ne več kot nekaj zloveščega.
V tem članku vam bomo predstavili nekatere oblike zasvojenosti ter motnjo aktivnosti in pozornosti, kakšni si priporočeni koraki zdravljenja in, upamo, razblinili še kakšen stereotip in predsodek.
Vrste terapije
Obstaja veliko različnih vrste terapij, ki imajo različne cilje, tehnike in namene. Ljudje smo si namreč različni in vsak pristop ni pravi za vsakogar. Od tradicionalnih oblik, kot je družinska terapija, kjer posameznik skupaj z družinskimi člani poišče pomoč strokovanjaka za družinske odnose, do naprednejših in revolucionarnih vrst terapij, kot je recimo psihodinamična terapija.
V tem delu članka vam bomo predstavili nekaj najpogostejših oblik zasvojenosti in kateri so številni pristopi in vrste terapije, ki posamezniku lahko pomagajo premagati to težavo. Glede duševnih motenj pa se bomo osredotočili predvsem na motnjo aktivnosti in pozornosti (ADHD), s katero se sooča vse več ljudi.
Motnja aktivnosti in pozornosti – ADHD
Motnja aktivnosti in pozornosti je nevropsihiatrična motnja, ki se lahko pokaže ali pojavi pri kateri koli starosti in navadno posameznika spremlja celo življenje. Posameznik s to motnjo kaže znake nemirnosti, težko se osredotoči na eno stvar in ima težave pri izpolnjevanju navodil. Drugi simptomi so še impulzivnost, učne težave, ki so najverjetneje posledica drugih simptomov, in čustvena nestanovitnost. Tako vedenje je posledica oslabitev v možganskih nevrotransmiterskih sistemih, ki vplivajo predvsem na kognitivni nadzor vedenja, motivacijo in motorične funkcije.
Razloga za motnjo aktivnosti in pozornosti strokovnjaki še niso uspeli najti, najnovejše raziskave pa ugotavljajo da gre najverjetneje za skupek različnih vzrokov. Zdravljenje te motnje ima pri otrocih in mladostnikih drugačen pristop kot pri odraslih. Otrokom in mladostnikom se najprej priporoča kognitivno-vedenjska terapija, uporaba zdravil pri teh starostnih skupinah pa je priporočena le v skrajnih primerih. Seveda se tudi odrasli lahko odločijo za manj invazivno zdravljenje, ki ne vključuje zdravil.
Zasvojenost z različnimi substancami
Zasvojenost že nekaj časa ni kategorizirana kot kazatelj posameznikovega karakterja ali osebnosti, ampak spada med duševne motnje. Zloraba takih ali drugačnih substanc in njihova redna uporaba lahko zelo hitro privedejo do zasvojenosti. Zasvojenost pa neizogibno vpliva na posameznikovo osebno ali poklicno življenje ali celo ogroža njegovo življenje.
Poznamo številne primere posameznikov, v katerih je zasvojenost načela, čeprav pogosteje uničila, razmerja in povsem spremenila trajektorijo prihodnosti. Med najbolj pogosto zlorabljene substance, ki vodijo v zasvojenost, ki ovira življenje spadajo alkohol in nekatere droge. Ne glede na vrsto zlorabljene substance pa so simptomi večinoma isti in navadno narekujejo zdravljenje, ki se osredotoča na iskanje in soočanje z razlogom, zaradi katerega posameznik uporablja substance.
Zato je pomembno, da nevarnost zasvojenosti prepoznamo čim prej, saj prej ko jo začnemo zdraviti, večja verjetnost je, da bo zdravljenje uspešno. Poznamo številne oblike zdravljenj, od rehabiliticijskih centrov, ki vključujejo celosten pristop k reševanju težav in med drugim vključujejo tudi terapijo.
Zavojenost z igrami na srečo
Slovenski online casino je izjemno priljubljena oblika zabave in sama po sebi ni škodljiva in je pravzaprav lahko koristna, če posameznik ne izgubi nadzora. Kajti, ko igre začnejo nadzirati posameznika, zelo hitro pride do večjih težav. Igralec iger na srečo, ki je z njimi zasvojen, ne more trezno in racionalno sprejemati odločitev med igranjem. Problematično je predvsem zato, ker so igre na srečo inherentno povezane z denarjem in ko tega zmanjka, si ljudje, ki imajo težave z zasvojenostjo, začnejo izposojati denar. Ni pa vedno zagotovljeno, da ga bodo lahko vrnili, konec koncev je sreča opoteča.
Mogoče največja težava zasvojenosti s kockanjem je v tem, da zlahka pride do drugih zasvojenosti, kot je zasvojenost z alkoholom. Neizogibno pa je tudi, da bo zasvojenost z igrami na srečo vplivala na posameznikove odnose z bližnjimi, ki mu gotovo želijo le pomagati.
Zato boste na kateri koli spletni strani, ki se ukvarja s spletni igralništvom, zasledili zlato pravilo igralništva – nikoli ne stavite več denarja, kot ste ga pripravljeni in sposobni izgubiti. Igranje na srečo ne bi nikoli smelo biti obravnavano kot vir prihodka, ampak kot vir zabave in užitka. Lovljenje tistega občutka, ko ekran zacinglja ob visokem dobitku je nesmiselno, saj je izredno redko.
Glavne vrste terapije, ki se uporabljajo za zdravljenje zasvojenosti in duševnih bolezni
Zasvojenost in motnje duševnega zdravja so v zadnjih desetletjih postale obravnavane kot resna težava, s katero se da spopasti in jo pozdraviti. Stroka že dolgo ni več mnenja, da je zasvojenost nekakšna osebnostna hiba, ampak, da gre za bolezen, ki izvira iz različnih travm ali težav, ki jih posameznik še ni rešil. Tudi duševne motnje nimajo več prizvoka norosti in nečesa, o čemer se ne sme govoriti.
Tudi zdravljenje zasvojenosti in duševnih motenj se je močno razvilo in v središče postavlja posameznika in išče razloge za zasvojenost ali pa poskuša najti orodja, s katerimi si lahko posamezniki z duševnimi motnjami pomagajo iti skozi vsak dan. Številne študije in klinična testiranja so dokazali učinkovitost različnih terapevtskih tehnik za zdravljenje različnih bolezni, vključno z depresijo, motnjo aktivnosti in pozornosti, posttravmatsko stresno motnjo in zasvojenostjo z različnimi substancami.
Za bolnike z motnjami duševnega zdravja in zasvojenostjo je terapija ključnega pomena za izboljšanje njihovega čustvenega in fizičnega zdravja ter preprečevanje ponovitve motnje duševnega zdravja, zasvojenosti s substancami ali obojega. Kljub dokazani učinkovitosti treh glavnih vrst terapij – kognitivno-vedenjske terapije (KVT), dialektične vedenjske terapije (DVT) in družinske terapije – se bolniki še vedno soočajo s številnimi ovirami pri terapiji in zdravljenju.
Kako deluje kognitivno-vedenjska terapija?
Kognitivno-vedenjska terapija ali krajše KVT je vrsta terapije, ki se lahko uporablja za zdravljenje številnih motenj in čustvenih težav. Številne študije so pokazale, da je ta vrsta terapije koristna pri reševanju tako resnih težav, kot so klinična depresija, anksioznost in posttravmatska stresna motnja, pa vse do zakonskih in medosebnih težav. Kot terapevtska tehnika se lahko KVT uporablja za učinkovito zdravljenje najrazličnejših motenj in motenj v odnosih.
Gre za pogovorno terapijo, ki se osredotoča se na izzivanje in spreminjanje ustaljenih miselnih vzorcev, misli, prepričanj in stališč o sebi in svetu okoli sebe. Naslovi tudi vedenja, ki so povezana s takimi miselnimi vzorci s ciljem, da posameznik razvije strategije in tehnike, s katerimi lahko reši trenutne težave, ki ga pestijo. Temelji namreč na prepričanju, da imajo naše misli in neprilagojeno vedenje pomembno vlogo pri razvoju številnih psiholoških motenj. Njihove simptome in osebne stiske pa je mogoče zmanjšati z učenjem novih veščin za obdelavo informacij in mehanizmov spoprijemanja.
Kako deluje dialektična vedenjska terapija?
Dialektična vedenjska terapija, krajše DVT, je oblika kognitivno-vedenjske terapije. Medtem ko KVT razkriva posameznikove miselne procese, ki prispevajo k njegovi stiski, in poskuša te misli preoblikovati, DVT uči posameznika, kako ustvariti pozitivne vedenjske spremembe. Dokazano je, da je DVT lahko koristna pri zdravljenju motenj razpoloženja, samomorilnih misli in pri spreminjanju vedenjskih vzorcev, kot sta samopoškodovanje in uporaba substanc. Medtem ko lahko KVT pomaga spremeniti posameznikove škodljive in negativne misli, je DVT odlična terapevtska tehnika za pomoč pri izboljšanju posameznikovih dejanj in sistemov prepričanj, ki jih silijo v njihovo vedenje.
Dialektična vedenjska terapija je proces, v katerem terapevt in klient delata s strategijami, usmerjenimi v sprejemanje in spreminjanje, ter jih na koncu uravnotežita in sintetizirata, kar je primerljivo s filozofskim dialektičnim procesom teze in antiteze, ki mu sledi sinteza. Ta terapija je bila zasnovana tako, da pomaga ljudem povečati njihovo čustveni in kognitivni nadzor s spoznavanjem sprožilcev, ki vodijo v reaktivna stanja.
Kako deluje družinska terapija?
Omenjeni dve terapiji sta zasnovani tako, da trajata več let, srečanja družinske terapije pa so časovno omejena in osredotočena na posebne cilje komunikacije in reševanja konfliktov. Družinska terapija je pogosto koristna za osebe, ki se zdravijo zaradi zasvojenosti. V večini primerov se družinske terapije lahko udeleži vsakdo, ki to želi, srečanja običajno trajajo približno eno uro.
Družinska terapija na spremembe običajno gleda z vidika sistemov interakcij med družinskimi člani. Različnim šolam družinske terapije je skupno prepričanje, da ne glede na izvor problema, vključevanje družin v rešitve pogosto koristi strankam. To vključevanje družin se običajno doseže z njihovim neposrednim sodelovanjem med srečanjem.
Naj še poudarimo, da poimenovanje družinska terapija izhaja iz zgodnejših let tega področja, ko je naša družba družino še opredeljevala na ozkogleden in tradicionalen način. Ne gre namreč samo za odnose med pripadniki krvnega ali zakonskega sorodstva, ampak za ljudi, ki so si blizu in pomembni v življenju drug drugega.
Priporočila za zdravljenje zasvojenosti z igrami na srečo
Zasvojenost z igrami na srečo ni ravno redek pojav, česar pa ne moremo reči za število ljudi, ki imajo težave s kockanjem in ne poiščejo pomoči. Statistično gledano namreč pomoč poišče le 10 odstotkov posameznikov, ki se sooča s težavami z zasvojenostjo z igrami na srečo. Obstajajo ljudje, ki lahko sami od sebe prenehajo igrati na srečo, ali pa pomoč poiščejo v opori svojih bližnjih. Velika večina pa jih potrebuje strokovno pomoč. Tu ne gre za železno voljo ali neizmerno motivacijo posameznika, ampak za splet različnih okoliščin, dodatnih težav, morda tudi zasvojenosti.
Igre na srečo na različne ljudi vplivajo na različne načine in tudi zasvojenost ima pri vsakem posamezniku drugačen obraz. Različni pristopi lahko pri različnih ljudeh delujejo na drugačen način. Za zdravljenje zasvojenosti z igrami na srečo se uporablja več vrst terapije, vključno s kognitivno vedenjsko terapijo, psihodinamično terapijo, skupinsko terapijo in družinsko terapijo. Svetovanje lahko ljudem pomaga razumeti igranje na srečo in razmišljati o tem, kako igranje na srečo vpliva nanje in na njihovo družino. Prav tako lahko pomaga pri razmisleku o možnostih in reševanju težav.
Cilj vsake vrste terapije je seveda odpraviti težave z zasvojenostjo in posamezniku povrniti nadzor nad svojim življenjem. Razlikujejo se samo v pristopu. Posamezni dejavniki, ki so del poti k ozdravljenju pa so pridobitev nadzora nad igranjem iger na srečo in spoprijemanje z željo po igranju ter izogibanje sprožilcem in ohranitev okrevanja. Velik poudarek je tudi upravljanje s financami, obvladovanje stresa in kakršnihkoli drugih težav ter iskanje drugih možnosti za preživljanje prostega časa. In seveda, zdravljenje poškodovanih medosebnih odnosov.
Priporočila za zdravljenje ADHD
Ameriška akademija za pediatrijo pri otrocih z ADHD, mlajših od 6 let, priporoča usposabljanje staršev za obvladovanje vedenja kot prvi način zdravljenja, preden se uporabi zdravilo. Za otroke, stare 6 let in več, priporočila vključujejo zdravila in vedenjsko terapijo skupaj — usposabljanje staršev za obvladovanje vedenja za otroke do 12. leta starosti ter druge vrste vedenjske terapije in usposabljanja za mladostnike. Del zdravljenja so lahko tudi šole, ki pa morajo razumeti težave, s katerimi se otroci soočajo in usposobljeno ravnanje s strani učiteljev in drugih šolskih delavcev. Priporočila AAP vključujejo tudi dodajanje vedenjske intervencije v razredu in šolske podpore. Na žalost je v našem okolju precej slabo poskrbljeno za to, vendar pa upamo, da se bodo stvari čim hitreje začele premikati na bolje.
Tudi zdravljenje odraslih z motnjo aktivnosti in pozornosti poteka na podoben način. Predpiše se jim namreč zdravilo za fiziološko posredovanje, in ko je oseba pripravljena lahko začne z vedenjsko terapijo, ki jim pomaga vsakodnevno obvladovati svoje miselne procese in olajšati vsakodnevno življenje. Tako kot pri večini motenj, je tudi ADHD motnja, ki se je ne da popolnoma ozdraviti, da pa se jo obvladovati in ji preprečiti, da bi negativno vplivala na življenje posameznika.j
Zdravljenje zasvojenosti s substancami
Prvi korak pri zdravljenju zasvojenosti je prepoznati in priznati, da ta težava obstaja in poiskati pomoč. Veliko strokovnjakov priporoča, da se posameznik najprej obrne na svoje bližnje, ki mu pomagajo najti strokovno pomoč in mu stojijo ob strani. Glede zdravljenja pa je na voljo veliko možnosti, kot je na primer terapija ali vedenjsko svetovanje.
Terapija pomaga osamiti posamezne ovire in prepreke in poiskati tehnike ter strategije, ki pomagajo pri nadzorovanju težav z zasvojenostjo. V marsikaterem primeru strokovnjaki predpišejo tudi zdravila za lajšanje bolečin in razne medicinske pripomočke in aplikacije za zdravljenje odtegnitvenih simptomov. Dokazano uspešno je tudi izvajanje treninga veščin, ki pomagajo zaposliti posameznikov um, seveda v kombinaciji s terapijo ali vedenjskim svetovanjem. Zelo pogosto zasvojenost s substancami spremljajo tudi druge duševne motnje ali duševne težave, kot sta depresija in anksioznost, na kar je potrebno biti pozoren med zdravljenjem.
Za uspeh okrevanja je lahko ključnega pomena vrsta oskrbe s prilagojenim programom zdravljenja in možnostmi nadaljnjega spremljanja. Zdravljenje mora po potrebi vključevati tako zdravstvene storitve kot storitve za duševno zdravje. Priporočeno je, da posameznik vzpostavi podporne sisteme za okrevanje v skupnosti ali družini. Ravno podporni sistemi so ključnega pomena za dolgoročno spremljanje posameznikovega okrevanja in preprečevanje, da bi posameznik ponovno zašel na stara pota.
